23. januar 2009  Pecunia non olet

Lepše se je spominjati rojstva kot smrti in že po naravi stvari je tako, da obletnico smrti praznujejo le zanamci. Sploh je med preživelimi sodobniki prenekateri po tihem zadovoljen, da neprijetnega konkurenta ni več. Prave slave je človek deležen šele takrat, ko v spominu živih silnost njegovih idej prekrije patina časa. Potem naenkrat vzniknejo trume občudovalcev, ustanavljajo se skladi za podeljevanje nagrad in odbori za varovanje njegove dediščine, vsi imajo polna usta zvenečih besed. Dejanj pa je bore malo.

Nisem mogel spati, zato se davi že navsezgodaj sprehajam po Ljubljani. Šele zdaj, ko ni nikjer nikogar, postane očitno, da se je v teh desetletjih razvila v mesto po meri vozil. Kako strašna mora biti slepota meščanov! Poveličevati stroj namesto človeka. In sen o slovenskih Atenah se je začel razblinjati, še preden se je do kraja izoblikoval.

Le nerad hodim po brezdušnih mestnih avenijah brez drevoredov. Pred davnimi časi bi si bil naročil izvoščka. Ob tem se mi utrne, kako sem Antoniu nekoč dejal, da bi rad imel osla: "Si predstavljaš, kakšen hec bi bil, če bi se pojavil na njem?" Pravzaprav se mi vedno bolj dozdeva, da bi bilo koristno vpeljati običaj, da je treba vsakršne veljake in mogotce kdaj pa kdaj pred ljudstvom posaditi na osla. Utegnilo bi se pripetiti, da bi kak otrok prostodušno zavpil: "Cesar je nag." In marsikomu bi se odprle oči.

Pri Orlovskem stadionu se že od začetka vse vrti okoli denarja.